Eskurzija v Rim

Vse poti naj bi vodile v Rim, kot se glasi znani rek. Tudi moja pot in pot preostalih 38 dijakov BG/BRG za Slovence in 9 dijakov HLW nas je vodila v to večno mesto. Ko je godoval sv. Miklavž, 6. decembra smo se z blagoslovom za srečno pot ob 20.00 uri z avtobusom odpeljali na dolgo nočno vožnjo do pričakujočega mesta.  

V jutranjih urah, ko je vstajalo sonce, smo odprli oči, ki so se zbudile v popolno novo jutro, nov dan in nov kraj. Pokrajina je že klicala, da smo prispeli na svoj cilj – Rim. Po dobrem zajtrku, ki nam je bil lep začetek in zagon v sledeči dan smo v skupinskem krogu, z roko ob roki zmolili, prosili in se veselili na še ne doživete trenutke, ki so nam bili dani, da jih izkoristimo. Prva postaja naj bi bil morda celo pomahaj papeževe roke, vendar so avdienco prestavili. Tako smo imeli celotno razprostranost Trga svetega Petra nam na očem, katerega smo kasneje opazovali tudi iz vrha kupole, kamor so vodile tako ozke, strme in temačne stopnice, da se je marsikdo že hotel obrniti. Rečem lahko le to, da je verjetno te posameznike le vodila neka luč in pogum, da so se uprli tegobam, nadaljevali in bili nagrajeni z rajskim razgledom iz kupole, od koder se je videlo obličje mesta. Kasneje smo se sprehodili po njegovih tlakovanih ulicah z voditeljico Veroniko, ki nam je pripovedovala zgodovinske zgodbe in pojasnjevala znamenitosti vse od bazilike svetega Petra, angelskega gradu, Piazze Navone, Panteona, Fontane di Trevi, katere osvetljene kristalne vode iz belih molčečih kipov se še vedno spominjam žuborenja, pa vse do Beneškega trga, Forum Romanuma in že v lunini mesečini obsijanega Koloseja. 

Naslednje jutro smo malce posvetili tudi športnim vajam preden smo odkorakali na pot. Tokrat so si naša stopala malce odpočila, saj smo se z avtobusom odpeljali do Kalistovih katakomb. Slovenska beseda vodiča je odmevala po kopanih, temačnih rovih, katere so krasile in poživljale medle luči skritih bazilik. V majhni cerkvici poleg pokopališča, smo skupaj obhajali evharistijo in se nato odpeljali do 3 Fontan, kjer so usmrtili sv. Pavla apostola. Sledil je odmor, za tem pa še ogled bazilike sv. Pavla, Circisa Maximusa, Boccha della verite, Sante Marie in Aracoeli. Večer smo zaključili z vrha Španskih stopnic in ob pogledu na vse migetajoče se luči, pa naj so bile božične luči ali zvezde, pustili lastnim mislim da zaplovejo v sotočja spokojnosti in sreče. 

Napoči je tretji dan izleta, petek. Po jutranji okrepčitvi, ki nas je napolnila z energijo smo se odpravili do St. Pietra in Vincoli, nato pa imeli čas pobožnosti. Obiskali smo Kolosej, katerega obrise so že prvega dne uzrle naše oči. Tokrat smo si ogledali notranjo prostranost te veličastne zgradbe, katere preostanki so nakazovali na veličino, pomembnost in uglednost teh kamnitih zidov, med katerimi so se ustvarjale zgodbe. To občudovanje je prešlo v neizmerno hvaležnost, ko smo koleno povzdignila na zadnjo stopnico Svetih stopnic, katere smo kakšno uro kasneje uspešno premagali. Nato smo se odpravili do bazilike sv. Janeza Lateranskega, videli tudi cerkev Srca Jezusovega, nekaj besed namenili Don Boscu, se potem odpravili do Santa Maria Maggiore, čemur je sledil prosti čas, katerega smo rade volje izkoristili za ogled svetovnega prvenstva v nogometu. 

Napočil je zadnji dan in morali smo zapustiti tisti kraj pod toplim soncem – v utrinke in spomine zavito mesto so pustili za seboj. Po zajtrku smo se odpeljali do naše zadnje postojanke – Firenc. Pred katedralo Santa Maria del Fiore smo začeli naš ogled in se sprehodili mimo Pallazo Vecchio, Uffici, Ponte Vecchio, cerkve Santa Felicita in cerkve Santa Trinita. Celotne Firence so se bohotile v svojih arhitekturskih mojstrovinah. Katedrala Santa Maria del Fiore, kjer smo zvečer tudi obhajali sveto mašo v angleščini pozornost vseh mimoidočih v trenutku usmeri vase. Visoke, dvigajoče se stene so okrašene z najmanjšimi, najbolj preciznimi in bogatimi vzorci, ter poslikavami. Katedrala je videti neverjetno. Ko stoji človek tako zunaj pred njo, dobi občutek, kot da bi se nahajal v njeni notranjosti, si ogledoval njene natančne poteze, a vendar je daleč od njenega zavetja. Edino kar ju v tem trenutku povezuje je zgolj le človekov pogled, ki se sprehaja po zgodovini čiste beline zidov katedrale. Kasneje smo se odpravili do avtobusa, ki nas je pripeljal v nedeljo, 11. decembra, spet v domači Celovec. Italijanski mesti, sta imeli svoj čar, s katerim sta nas pustili brez besed. Pustili sta nas le v slikah prazničnih ulic, nasmejanih ljudi in ljubezni polnih src.  

Rahela Rozman, 8.B